TROFEJA

by bratinov

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Hoba – 7kg (malvazija za referenco velikosti)

_MG_0554

Za pomanjkanje fotografskega materiala je tokrat krivo to, da pri roki nismo imeli primerne opreme, pa tudi prostih rok ne, zato bosta morali zadostovati ti dve dokumentarni fotki.

Vse skupaj se je začelo v petek, ko smo ugotovili, da imamo vsega malo polno glavo in bi bilo najboljše pobegniti za dan ali dva nekam na morje ter pogledat, če se pod vodo skriva še kakšna riba. Doma smo se zavezali z optimistično obljubo, da bo v nedeljo zvečer vsaj hobotnica izpod peke, nato pa  spakirali plavutke, neopren in harpuno ter nastavili budilko na 3:30 (ja, zjutraj). Po kratkem spancu in kavi s Petrola smo bili že na poti proti Istri.

Po prihodu na morje je sledilo poživljajoče oblačenje neoprena v mrzli vodi, nato pa prvi potop in nepopisen užitek. Po nekaj urnem lovu smo si privoščili kosilo v obliki sendviča in mrzlo pivo, nato pa zaslužen dremež v senci pod oljko. Zvečer smo ponovili vajo na novi lokaciji. Rezultat dneva za dva lovca sicer skromen, a dovolj za večerjo: trije brancini in tri sipe. Sipe so končale na fusilih skupaj s paradižniki, olivami in žličko baziličnega pesta, brancine pa smo samo na hitro spekli na olivnem olju. Za popoln večer je manjkala samo še ohlajena buteljka malvazije, in seveda smo imeli pri roki tudi to.

Po kratkem, a sladkem spancu smo bili spet na plaži in pripravljeni na novo akcijo. Biti pod vodo ob 6h zjutraj, ko ravno vzhaja sonce je nekaj najbolj popolnega, kar lahko doživiš na morju. Ribe so bile tokrat malo bolj previdne, tako da je že kazalo na to, da bo za kosilo pica. Potem pa so povprečje popravile tri sipe, ki se jim je kmalu pridružil še en brancin. Za kosilo je bilo dovolj, sonce pa je bilo že precej visoko, zato smo se počasi obrnili nazaj proti bazi, nakar se je v globini pokazal temen obris zelo znane oblike – precej velika hobotnica. Samo še kratek, a uspešen potop in obljuba o podpeki je izpolnjena. Idealen zaključek lova, ki mu je sledilo še navdušenje nemških turistov s fotoaparati v kampu. Pred odhodom domov smo za kosilo skuhali črno rižoto s sipo in brancinom, ki smo ga natančno sfilirali, iz kosti pa skuhali ribji fond za zalivanje rižote (v džezvi na kamp kuhalniku). Za vrhunec je v plinski jeklenki zmanjkalo plina ravno v trenutku, ko je bila rižota perfektno al dente. Očitno je bil to res dober dan.

Zvečer je sledilo še zadnje dejanje te drame, ko smo zakurili in pripravili sač. Tehtanje je potrdilo, da gre za kapitalno hobotnico z okroglimi 7 kilogrami. Ker tokrat ni bilo časa, da bi jo pred pripravo še zamrznili, kar je daleč najbolj efektiven način mehčanja, je bila sredina mogoče malo preveč gumijasta, a hudih pritožb ni bilo.