Zgodba o ginu se začne na Nizozemskem, kjer so, nekje v 17. stoletju, začeli destilirati zvarek aromatiziran z brinovimi jagodami,  ki so ga imenovali Jenever (Genever) in so ga uporabljali pretežno v medicinske namene. Potem pa so se tam pojavili Britanski vojaki, ki so kmalu ugotovili, da jih štamprle ali dva gina pred bitko lepo pogreje, obenem pa so še malo bolj pogumni, zato se je gina prijel vzdevek “Dutch courage”. Seveda ni trajalo prav dolgo, da so ga začeli tudi v Angliji destilirati v ogromnih količinah in kmalu je namesto prijetne pijače postal nacionalni problem. Zaradi slabe kvalitete destilata so mu pogosto dodajali sladkor, ki je malo ublažil precej slab okus. Šele z izumom kolonske destilacije se je kasneje razvil t.i. London dry gin.

Gin z razliko od našega – Kraškega brinjevca ni destilat brinovih jagod, ampak je z njimi samo “odišavljen”. Nevtralna osnova gina je običajno grain spirit – destilat na osnovi različnih žit, podobno kot pri blended whiskyu. Svojo značilno aromo pridobi iz različnih zelišč, ki se mu jih dodaja med destilacijo. Najpomembnejši in edini predpisani dodatek so brinove jagode, ostali pa so odvisni od skrivne recepture posamezne destilarne: olupek pomaranče, limone, koriander, cimet, kardamom, janež itd.  Pri zgoraj ovekovečenemu škotskem posebnežu Hendricksu so to kumare in lističi vrtnic. Zato je tudi v gintonicu pripravljenim s Hendrick’s ginom vedno rezina kumare in nikoli limeta. Sliši se malo nenavadno, okus pa je fantastičen. Glede na to kako se ginu dodajajo zelišča, jih lahko ločimo v tri kategorije. Prvi najbolj masovno proizvedeni in najcenejši je gin pri katerem v nevtralen destilat primešajo ekstrakte in arome brinja ter ostalih dodatkov. Precej boljša je druga varianta, pri kateri zelišča za določen čas namočijo (macerirajo) v osnovi-alkoholu in ga nato ponovno destilirajo. Še bolj prefinjen pa je postopek pri katerem se zelišča postavi v posebne perforirane košare, ki se jih obesi v vrat kotla, tako da alkoholni hlapi med destilacijo prehajajo prek njih in se navzamejo njihovih arom. To so tako imenovani “vapor infused” gini. Gini se načeloma ne starajo in ne zorijo v sodih razen nekaj izjem. Dober gin se lahko se pije čist, najbolj pogosto pa pristane v obliki različnih cocktailov.

Gin tonic je nastal kot precej elegantna rešitev problema z malarijo, ki so ga imeli Britanski vojaki v Indiji. Kot antimalarik je sicer nastopal kinin v toniku in ne gin, ampak očitno ni bil nobeden navdušen, da bi srkal samo grenki tonic.

Hendrick’s gin tonic
Visok ozek kozarec – collins napolnimo z ledom, prelijemo s 6 cl gina, ter dodamo tonik in rezine sveže kumare. Pri ostalih ginih namesto kumare uporabimo limeto.

Martini je eden izmed najbolj minimalističnih in tudi najbolj slavnih cocktailov. Bond je preferiral varianto z vodko – shaken not stirred kakopak, stric Churchill pa zelo suho varianto, ki skoraj ni vsebovala vermuta. Postrežen ledeno hladen (a brez ledu v kozarcu!) in z obvezno olivo.
Kozarec za martini napolnimo z drobljenim ledom. Mešalni kozarec napolnimo z ledenimi kockami, dodamo 5 cl gina, 1 cl suhega vermuta (po želji lahko še manj) in z barsko žlico mešamo cca eno minuto, tako da se pijača dobro ohladi, obenem pa se led ne sme preveč stopit, saj bo preveč razredčil martini. Iz martini kozarca izpraznimo led,  vanj precedimo pripravljen martini in dodamo olivo na palčki.

Negroni je  tipičen italijanski aperitiv coctail, poimenovan po grofu Camillu Negroni, ki si je zaželel svojo verzijo znanega cocktaila Americano, z ginom namesto sode. V mešalnem kozarcu z ledom zmešamo 3 cl gina, 3 cl camparija in 3 cl rdečega vermuta. Precedimo v kozarec in dodamo rezino pomaranče.

.